Ko smo majhni svet gledamo z lepše strani, kajti ta je brez skrbi in obveznosti, ki jih moremo narediti. No nekateri so vedno že edinci in bodo vedno edinci, najhuje pa je pol, ko dobiš bratca al sestrco in pol se ti že svet začne preobračat na glavo. Sprva so se pr men začele skrbi takrat, ko se je moj bratec rodil in sem morala sama pospravljat svojo sobo, kr mami je skrbela za škrata, ki mi je uničil življenje (brata).
Zelo zavidam mojim prijatelcam, ki so edinke al pa najmlajše v družini, kr njih pač starši še vedno razvajajo, vse jim kopujejo,........
Ko smo majhni je še vse vredu, za vsako napako se ti oprosti in te majo vsi radi, te crtajo,.....
Sam to ni dobro, kr so vsi okol tebe, ko neki velikani ti si pa najmlajši. To je vse!
Najbolš je to, da dobiš ka češ, delaš ka češ, vse ti je oproščeno, če nardiš kej narobe. Sam še svoboda ti manka.
Zdej že, če sem velika mojo mamo prosim, da bi mi rodila pratca al pa sestrco, vseeno, sam, da bo pol še moj brat trpel, ka itak za mene je vseeno, če dobim bratca al sestrco, za mojga brata pa ne, kr ga starša več ne bota mela za nekega glavnega.
Ko smo majhni ne vemo kaj delamo in tu je dokaz: Mami mi je rekla, da sem AlbertA, ko se je rodil mela neskončno radain, da popoldne poleti se sploh nisem šla ven igrat z prijatelcam, ampak sem se raj sama igrala z Albertom.
HALLO!!!!!
Sej vidte! Ka ni to najbol smotano, ka sem lahk jz kdaj lahk naredila?
OK, se ne, da ga sovražim ali, da ga nimam rada, vendar to je blo že prek moje meje.
.jpg)
0 Jih je že povedalo! Dej še ti!:
Objavite komentar